Mikrocirkulacija krvi: kako deluje in kaj jo lahko poškoduje?

Ko govorimo o krvnem obtoku, največkrat pomislimo na srce ter velike arterije in vene. Toda za življenje posamezne celice je odločilen predvsem zadnji, mikroskopski del poti, po kateri kri pride do tkiv. To je mikrocirkulacija – pretok krvi skozi najmanjše žile, predvsem arteriole, kapilare in venule.

Kako razvejan je naš žilni sistem, nazorno opisuje prof. dr. Aleš Blinc, dr. med., specialist kardiologije in vaskularne medicine: »Srce, žile in kri z usklajenim delovanjem zagotavljajo, da ima vsaka izmed 30 trilijonov (tisoč milijard) celic v človeškem telesu v vsakem trenutku na razpolago dovolj kisika in hranil ter da lahko sproti oddaja ogljikov dioksid in druge odpadne snovi.«

Skupna dolžina žil v človeškem telesu dosega približno 100.000 kilometrov in njihov daleč največji del predstavljajo prav drobne žile. Blinc zato poudarja, da je »mikrocirkulacija neločljivo povezana s praktično vsemi tkivi v telesu, saj jih dobesedno prepreda«. Pretok skozi kapilarno mrežo se ves čas prilagaja potrebam posameznega tkiva: drugačen je med mirovanjem in telesnim naporom, na mrazu in vročini, po obroku ali takrat, ko se mora telo odzvati na poškodbo ali okužbo.

Velike arterije lahko primerjamo z avtocestami, vendar je njihov smisel izgubljen, če kri na koncu ne pride do posameznih celic. To nalogo opravlja mikrocirkulacija. Njene žile so tako majhne, da jih s prostim očesom večinoma ne vidimo, vendar prav skoznje poteka tisti del krvnega obtoka, zaradi katerega ga sploh potrebujemo: izmenjava kisika, hranil in presnovkov med krvjo in tkivi.

Mikrocirkulacija se prilagaja

Mikrocirkulacija ni pasiven sistem tankih cevk, skozi katere preprosto teče kri. Gre za izjemno dinamičen sistem, v katerem se pretok neprestano uravnava. Arteriole se lahko zožijo ali razširijo ter tako usmerijo več ali manj krvi v posamezno območje. Kapilare imajo zelo tanko steno, kar omogoča prehajanje kisika, hranil in drugih snovi med krvjo in tkivom, drobne venule pa kri nato odvajajo proti večjim venam.

Pomemben »dirigent« tega dogajanja je endotelij, notranja plast žilne stene. Dolgo so nanj gledali predvsem kot na gladko notranjo prevleko žile, danes pa vemo, da je biološko zelo aktiven organ. Sprošča številne snovi, s katerimi vpliva na širjenje in krčenje žil, strjevanje krvi, vnetne procese in prepustnost žilne stene.

To je še posebej dobro raziskano v mikrocirkulaciji kože. Izr. prof. dr. Helena Lenasi, dr. med., z Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, pojasnjuje: »Pomembno vlogo pri lokalnem uravnavanju pretoka ima endotelij; iz njega se sproščajo vazokonstriktorji in vazodilatatorji.« Za normalno delovanje žilja je pomembno ravnovesje med snovmi, ki žilo širijo, in tistimi, ki jo krčijo. Med pomembnimi snovmi, ki širijo žile, sta dušikov oksid in prostaciklin, raziskave pa kažejo še druge mehanizme, ki sodelujejo pri prilagajanju pretoka.

Kako izjemno prilagodljiva je mikrocirkulacija, kaže prav koža. Lenasijeva navaja, da skozi kožo v mirovanju in ob nevtralnih temperaturnih razmerah teče od približno 200 do 500 mililitrov krvi na minuto, med hudim telesnim naporom pa se lahko pretok večkratno poveča. S tem telo odvaja toploto in preprečuje pregrevanje. Ko nas zebe, se drobne žile zožijo in pretok skozi kožo se zmanjša, da telo ohrani toploto. Ko nam je vroče, se razširijo in pretok se poveča. Mikrocirkulacija se torej iz trenutka v trenutek odziva na potrebe organizma.

Ko kri pride do tkiva, pa preskrba ni dobra

Dobro delovanje velikih arterij še ne pove vsega o tem, kako dobro so s krvjo dejansko preskrbljene celice. Kri mora namreč iz velikih arterij priti vse do najdrobnejšega žilja, skozi katero poteka izmenjava snovi. Motnje zato lahko nastanejo tudi na ravni mikrocirkulacije.

Na njen pomen opozarja prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., specialist interne medicine in vaskularne medicine. »Stanje mikrocirkulacije je izjemno pomembno, saj odloča o preživetju tkiva,« poudarja. Spremembe v mikrocirkulaciji so pogosto povezane z motnjami večjih žil, vendar lahko nastopajo tudi kot samostojen bolezenski proces. Posebej značilen primer je sladkorna bolezen. Poredoš opozarja tudi na pomembno težavo medicine: okvare mikrožilja je praviloma težje prepoznati in zdraviti kot bolezni velikih arterij in ven.

Če se pretok skozi mikrožilje izrazito zmanjša, tkivo ne prejema dovolj kisika. Sprva se njegove celice na pomanjkanje prilagajajo, ob hujši ali dolgotrajnejši motnji pa se lahko poškodujejo in nazadnje odmrejo. Prav zato stanje najmanjših žil lahko pomembno vpliva na delovanje celotnega organa.

Sladkorna bolezen in mikrožilje

Ena najbolj znanih bolezni mikrocirkulacije je diabetična mikroangiopatija. Dolgotrajno zvišana koncentracija glukoze v krvi sčasoma poškoduje drobno žilje. Spremeni se zgradba kapilar, med drugim se zadebeli njihova bazalna membrana, zaradi česar je preskrba tkiv s kisikom in hranili slabša.

Preberite več: Sladkorna bolezen in srčno-žilni zapleti

Posledice se posebej izrazito pokažejo tam, kjer je normalno delovanje goste mreže drobnih žil ključnega pomena. Tako lahko sladkorna bolezen poškoduje žilje očesne mrežnice in povzroči diabetično retinopatijo, prizadene drobno žilje ledvic ter sodeluje pri nastanku diabetične ledvične bolezni, prizadeti pa so lahko tudi živci. Blinc zato poudarja, da je za preprečevanje diabetične mikroangiopatije ključno dobro uravnavanje krvnega sladkorja.

Preberite več: Spoznajmo jo – sladkorna bolezen

Toda sladkorna bolezen še zdaleč ni edino stanje, ki prizadene mikrocirkulacijo. Ta se lahko poruši ob zapori večje dovodne arterije, hudih okužbah, šoku in nekaterih avtoimunskih oziroma sistemskih vezivnotkivnih boleznih. Pri slednjih lahko pride ne le do sprememb v delovanju drobnih žil, temveč tudi do njihove strukturne okvare.

Ko prsti na mrazu pobelijo

Z mikrocirkulacijo je povezan tudi Raynaudov fenomen. Raynaudov fenomen je motnja, pri kateri se drobne arterije, najpogosteje v prstih rok in nog, ob mrazu ali stresu pretirano skrčijo. Zaradi zmanjšanega pretoka krvi prsti pobledijo, lahko pomodrijo, ob ponovni vzpostavitvi prekrvitve pa pordijo, pogosto tudi skelijo ali bolijo. Napad največkrat sproži mraz, lahko pa tudi čustveno vznemirjenje ali vibracije.

Preberite več: Raynaudov sindrom

Pri ljudeh, pri katerih Raynaudov fenomen ni povezan z drugo boleznijo, je stanje praviloma predvsem neprijetno. Drugače je, kadar se pojavlja v sklopu sistemskih bolezni veziva, denimo sistemske skleroze. Sistemska skleroza je avtoimunska bolezen vezivnega tkiva, pri kateri prihaja do okvare drobnih žil ter čezmernega nastajanja veziva oziroma fibroze. Najpogosteje prizadene kožo, lahko pa tudi notranje organe, med drugim pljuča, prebavila, srce in ledvice. Takrat so lahko v drobnem žilju tudi strukturne spremembe, v hujših primerih pa nastanejo razjede na prstih.

Preberite več: Sistemska skleroza: bolezen z več obrazi

Ali lahko mikrocirkulacijo izboljšamo?

Izraz izboljšanje mikrocirkulacije se danes pogosto pojavlja tudi v oglasih za prehranska dopolnila, masažne pripomočke in različne naprave. Toda mikrocirkulacija ni en sam parameter, ki bi ga lahko preprosto »pospešili«. Pretok mora biti predvsem ustrezno uravnavan glede na potrebe posameznega tkiva.

Na zdravje mikrožilja vplivajo številni enaki dejavniki kot na preostali srčno-žilni sistem. Kajenje poškoduje endotelij, neugodno delujejo tudi dolgotrajno zvišan krvni tlak, slabo urejena sladkorna bolezen in motnje v presnovi krvnih maščob. Nasprotno pa redna telesna dejavnost ugodno vpliva na delovanje žil in njihovo sposobnost prilagajanja pretoka. Pomembni so tudi zdrava telesna masa, uravnotežena prehrana ter uspešno zdravljenje bolezni, ki poškodujejo žilje.

Pri telesni dejavnosti se lepo pokaže, kako dinamičen sistem je mikrocirkulacija: delujoče mišice potrebujejo več kisika in hranil, zato se lokalne žile razširijo in pretok se poveča. Podobno se mikrocirkulacija odziva na temperaturo, poškodbo ali celjenje rane. Zdravo telo je, kot opozarja Blinc, sposobno po poškodbi tkiva drobno žilje tudi obnavljati.

Zato zdravje žil ni samo vprašanje prehodnosti velikih arterij. Pomembno je tudi stanje mikrožil, ki predstavljajo njihovo nadaljevanje. Kot poudarja Poredoš, je lahko prav od mikrocirkulacije odvisno preživetje tkiva, navedbe Lenasijeva pa kažejo, kako zapleteno in natančno se pretok skozi mikrožilje ves čas prilagaja potrebam telesa. Naše najmanjše žile so tako po velikosti komaj opazne, po svoji nalogi pa nepogrešljive.

ABC

A Dolžina žil je približno 100.000 kilometrov, največji del tega so drobne žile.

B Mikrocirkulacija se iz trenutka v trenutek odziva na potrebe organizma.

C Na zdravje mikrožilja vplivajo enaki dejavniki kot na preostali srčno-žilni sistem.