Občutljivost na vonjave ali hiperozmija

Hiperozmija je pojem, s katerim poimenujemo pretirano občutljivost na posamezne vonjave. Gre za pojav, precej redkejši od izgube voha, zaradi svoje neobičajnosti pa je pogosto odrinjen na stran in neprepoznan. Nekateri se s to pretirano občutljivostjo že rodijo, spet drugi se z njo srečajo ob nekaterih bolezenskih stanjih ali na kakšni drugi, prijetnejši točki v življenju, recimo v nosečnosti.

Voh je pomemben del našega sistema čutil, ki nas je skozi evolucijo obvaroval pred strupenimi živili ali nam signaliziral kakšno drugo nevarnost. Prav tako smo se skozi zgodovino na vonj opirali tudi pri iskanju hrane ali odkrivanju plenilcev pa tudi pri iskanju partnerja. Ljudje imamo sicer nenavadno dober voh – imamo 350 funkcionalnih genov za vohalne receptorje. »Glede na novo študijo, objavljeno v reviji Science, lahko človeški voh zazna več kot bilijon (1.000.000.000.000) različnih vonjav, kar znatno presega rezultate prejšnjih raziskav. Človeški vohalni sistem ima na stotine različnih vohalnih receptorjev. Razločimo lahko več milijonov barv in skoraj 500.000 zvokov, zato število trilijonov vonjav resnično nakazuje, kako neverjetno razvit je naš voh,« razloži otorinolaringolog Vladan Stanojković, dr. med., iz Splošne bolnišnice Izola, sicer prvi specialist za fizikalno in rehabilitacijsko medicino s hiperbaričnimi komorami.

Kako vohamo?

Življenje brez voha si le s težavo predstavljamo, a tako kot pri ostalih čutilih lahko tudi pri dojemanju vonjav pride do motenj v našem organizmu. Proces vohanja se začne, ko molekule vonjav med vdihom vstopijo v nos. Celice vohalnih receptorjev (OR) so nevroni, prisotni v vohalnem epiteliju, in delujejo kot senzorične signalne celice. Vsak nevron ima migetalke v neposrednem stiku z zrakom. Strupene molekule se vežejo na receptorske proteine, ti se raztezajo od migetalk in delujejo kot kemični dražljaj, ki sproži električne signale, ki potujejo vzdolž aksona vohalnih živcev v možgane. Vonjave zaznavamo preko vohalnega epitelija, ki prestavlja zgornje področje nosne votline. V njem so prisotne posebne vohalne celice, ki imajo na svoji površini različne receptorje. Ko se molekule vonja ujamejo na te »sprejemnike«, se sproži električni živčni impulz. Impulz potuje preko vohalnega živca v možgane, predvsem v limbični sistem. Možgani tako interpretirajo te signale, kar nam omogoča prepoznavanje in identifikacijo določenih vonjav.

Če v katerem koli delu te zaznavne poti od nosne votline do možganov pride do nepravilnosti, se to odrazi z motnjo voha. Skoraj vsakdo izmed nas se je že soočil s spremenjenim zaznavanjem vonja, bodisi v času okužbe na področju sinusov ali ob bolezni nosne sluznice, npr. ob prehladu ali alergijah – če je namreč v nosu prisotne več sluzi, prihaja do praviloma slabše zmožnosti voha. Spremenjena sposobnost voha pa je lahko tudi posledica duševnih težav, recimo depresije, pa tudi slabše ustne higiene ali okužb v ustni votlini. Resnejša stanja, vezana na motnje voha, so običajno posledica nevroloških okvar.

Različne motnje voha

Ločimo med različnimi motnjami vonja. Od le rahle do močne odsotnosti vonja (hipozmija) pa vse do popolne izgube le tega (anozmija). Od spremenjenega zaznavanja vonjav (parozmija) do zaznavanja le teh, ne da bi bile v resnici prisotne (fantozmija). Pri parozmiji vonj običajno zaznavamo drugače od dejanskega – največkrat kot neprijeten (vrtnice smrdijo kot bencin) ali obratno (vonj odplak spominja na čokolado).

Preberite tudi prispevek: Anozmija in hipozmija

V osrednji Evropi za anozmijo trpi okrog 5 %, za hipozmijo pa celo 20 % prebivalstva, deloma tudi brez zavedanja o tem. Hiperozmija, t. i. pretirana občutljivost za vonjave, je po drugi strani mnogo redkejši pojav. Posameznik ga zaznava kot pretirano občutljivost tako na vonje, ki imajo zanjo negativno kot tudi pozitivno izraznost. Lahko je posledica nekaterih nevroloških pa tudi hormonskih sprememb, v nekaterih primerih tudi genetskih nagnjenj. Če gre za genetiko, so ti posamezniki običajno že navajeni, da bolj izrazito vonjajo, zato tega morda niti ne opazijo. Šele s testi bi bilo mogoče dokazati, da so bolj sposobni prepoznavati različne vonjave kot splošna populacija. Po drugi strani pa lahko pri ljudeh s kronično hiperozmijo ta vpliva tudi na kakovost življenja. Zaradi boljše zaznave nekaterih vonjav, predvsem neprijetnih, se lahko pojavi nezadovoljstvo z okolico, drugimi osebami itd. Pogosto imajo težave s hiperozmijo ljudje, ki so bolj izpostavljeni kemikalijam in močnim vonjem.

A kot pojasnjuje Sara Jensterle, dr. med., specializantka otorinolaringologije, iz Splošne bolnišnice Nova Gorica gre za še dokaj neznano področje, zato tudi vzrok za nastanek hiperozmije ni venomer pojasnjen: »Hiperozmija je za zdaj še dokaj neraziskano področje medicine. Temu primerno največkrat vzroka zanjo ne najdemo, govorimo o t. i. idiopatski hiperozmiji. V literaturi se jo pogosto povezuje z nevrološkimi (migrene, epilepsija), metabolnimi in endokrinimi motnjami (addisonova bolezen, hipovitaminoze), nosečnostjo ali kot posledica izpostavljenosti toksinom. Najnovejše študije kažejo, da ima znaten vpliv na pojav hiperozmije duševna komponenta, saj se stanje pogosteje pojavlja pri osebah, ki trpijo zaradi kroničnega stresa, depresije ali tesnobe. Takrat se namreč v telesu sproži odziv boj ali beg, pri katerem se ljudje prvinsko zanašamo na svoj voh, ki nam s prepoznavo škodljivih agensov pomaga pri preživetju. Posledično se ne čudimo, da osebe s hiperozmijo največkrat bolje zaznavajo le neprijetne vonjave.«

Ni povsem jasno, na kateri ravni vohalne poti pride do sprememb, ki vodijo v pojav hiperozmije. Raziskav, ki bi tako dokazale večjo občutljivost na vonje v nosečnosti, ni, čeprav so številne ženske v času veselega pričakovanja dovzetnejše za vonjave iz okolice in okuse. Raziskovalci pa so prišli do ravno obratnih rezultatov, saj so se testirane nosečnice praviloma slabše izkazale pri prepoznavanju vonjav. Ni sicer povsem jasno, zakaj, a vsak izmed naštetih vzrokov za hiperozmijo in ostale motnje voha prinaša potencialne biološke posledice, ki se potem lahko izrazijo tudi na vohu.

Kateri so najočitnejši simptomi velike občutljivosti na posamezne vonje?

Kot pove specializantka otorinolaringologije, osebe poročajo predvsem o tem, da vonj zaznajo hitreje kot drugi. Ti ga zaznajo počasneje ali pa ga sploh ne.

»Predvsem neprijeten vonj jim lahko izzove simptome, ki so podobni paničnemu napadu: vznemirjenost, težko dihanje, glavobol, omotičnost. Obenem se pojavijo utrujenost in težave s koncentracijo. V skladu s tem se lahko začnejo izogibati okolju, hrani, ljudem in okoliščinam, kjer predvidevajo, da bi se lahko srečali s tovrstnim vonjem. Možen je pojav motenj hranjenja in posledično slab prehranski status. Čeprav ni splošno sprejetih meril za postavitev diagnoze, si pri prepoznavi lahko pomagamo z raznovrstnimi vprašalniki in vohalnimi testi. Objektivizira se jo lahko z dilucijskimi testi, kjer preiskovanec voha enako snov v različnih koncentracijah, s čimer lahko določimo prag vzdržanosti,« pojasni sogovornica.

Ker gre lahko za dokaj neprijetno motnjo, je tako vprašanje, kaj lahko osebe storijo same, z namenom, da jo omilijo. Ob tem Sara Jensterle svetuje: »Če hiperozmija ni posledica zgoraj opisanih stanj, ki zahtevajo medikamentno zdravljenje, si osebe same lahko pomagajo z žvečenjem žvečilnega gumija z okusom mentola in nošenjem maske v okolju, kjer zaznavajo neprijeten agens. Nos lahko vsakodnevno čistijo s fiziološko raztopino. Možna je desenzitizacija s postopno izpostavitvijo neprijetnemu vonju. Če je hiperozmija pridružena duševnim motnjam, pri obvladovanju pomagajo tudi kognitivno-vedenjska terapija, tehnike sproščanja, sprememba življenjskega sloga.«

Kdaj obiskati zdravnika?

Če simptomi vztrajajo in so za posameznika moteči, je smiselno poiskati zdravniško pomoč. »Pri motnjah vonja ločimo med sinunazalnimi in nesinunazalnimi.

O sinunazalnih govorimo, ko je vzrok v obolenju ali spremembi nosu in obnosnih votlin, čutilo za vonj pa ob tem ni prizadeto. Nesinunazalne motnje vonja pa zadevajo neposredne poškodbe posameznega področja dihal, npr. pri bolezenskih spremembah vohalne sluznice ali delnem ali popolnem pretrganju vohalnih živcev. Moten je lahko tudi pretok vohalnih dražljajev do možganov. V več kot 70 % so poškodbe sinunazalne narave. Ko obolenje, ki težavo povzroča, pozdravimo oz. ko odstranimo vzrok, izginejo tudi motnje vonja,« o naravi motenj vonja pove Stanojković.

V primeru, da so motnje posledica možganskih poškodb zaradi nesreče oz. poškodbe, je te težko ozdraviti, saj je ponovna vzpostavitev vonja nemogoča, če so vlakna, ki so povezava med vohalnimi živci in možgani, pretrgana. Otorinolaringolog pri zdravljenju motenj vonja, sploh če so te nevrološke narave, pogosto sodeluje tudi z drugimi specialisti. Vse z namenom, da se motnja kar najbolj omili oz. v celoti ozdravi.